Ožbalt Ilaunig se je v zavest prebivalcev osrednjih Slovenskih goric vtisnil kot predan sodnik in literarni ustvarjalec ter vesten kronist takratnega dogajanja. V literarno zgodovino se je zapisal predvsem z zgodovinsko povestjo Črni križ pri Hrastovcu, ki je prvič izšla leta 1928 pri Cirilovi založbi v Mariboru.  Ilaunig velja za enega najpomembnejših literarnih portretistov štajerskega plemstva in varuha lokalnega zgodovinskega spomina. Zgled za zgodovinsko povest Tattenbach (1930) pa je našel v Jurčičevem romanu Ivan Erazem Tatenbah. V založbi Dlan so izdali staro besedilo v posodobljeni obliki. V prvem delu zgodovinskega romana Tattenbach z naslovom Snovalci lepše prihodnosti nas pisatelj popelje v 17. stoletje. Položaj južnoslovanskih narodov ni bil ravno rožnat, z ene strani so jih hoteli zasužnjiti Turki, na drugi strani se je nezadržno širila moč Avstije. Grof Ivan Erazem Tattenbach je v 17. stoletju skoval zaroto s Petrom Zrinskim in Franjem Krstom Frankopanom proti cesarju in ogrskemu kralju Leopoldu I., in čeprav je imel sprva več pomislekov, je leta 1668 prav na Gradu Rače podpisal prisego o sodelovanju. Grofica Ana Katarina Zrinska ga je omrežila s svojimi čari in zvabila v zaroto ter večno pogubo, kakor je zapisano v drugem delu z naslovom Solze, kazen in kri. Meja med zvestobo in izdajo je vse tanjša, o usodi ne odloča vedno le pravica, temveč moč privilegiranih.

»Kako čudovito lepo je zeleno Pohorje! Kakor nepremagljiv velikan z zeleno odejo se ponosno dviga iz ravnine ter gleda samozavestno po valovitih vinorodnih gričih Slovenskih goric. Opazuje svetle hrame in cerkvice, vmes pa starodavne gradove, ki sanjajo o davni preteklosti.« str. 83

Na vsak način je osrednje vodilo romana beg. Sedemnajstletna Lana zbeži od doma, ker se počuti nerazumljena s strani staršev na eni strani in šolskega sistema na drugi strani. Med štopanjem sreča sošolko Evo, ki želi s fantom pobegniti na oddih.

Na drugi strani spoznamo Karima, ki beži iz Sirije proti Avstriji. Na poti je izgubil dom, sestro in skoraj vse imetje. Vsi ga zavračajo, se ga bojijo,  le Adnan, prav tako begunec, ga sprejme in mu pomaga.

Poti obeh hlavnih junakov se na neki točki križata. Med njima se ustvari posebna vez, čeprav govorita drugačen jezik, bežita iz različnih razlogov. Lana beži zato ker lahko, Karim zato ker mora. Roman obravnava problematiko sodobnega človeka; od česar in kogar mladi v Evropi bežijo in se upirajo, si ljudje iz vojnih stanj želijo. Podoba bežeče košute je simbol za tiste, ki jih več ni. Roman je bil nagrajen z nagrado Modra ptica za leto 2026.

»Spet je sam. Dan mu polzi med prsti. Dnevi bežijo kot begunci, nikjer niso zares doma. Za hip so tu, pa že na drugi strani sveta, nakar se izgubijo v noč. Noč je doma povsod. Vesolje je polno teme, samo sem pa tja vanjo posveti kakšna zvezda, ki s svetlobo obsije tudi okoliške planete okrog sebe.« str. 58

Srčna frekvenca je prvenec radijskega novinarja in voditelja Luke Bregarja. Tudi glavna junakinja Neja je radijska voditeljica, ki se po desetletju življenja v mestu spet vrne domov zaradi smrti očima. Vrnitev naj bi bila začasna, vendar se ji svet, ki ga je doslej živela povsem sesuje. Na novo se spoprijema z družinskimi vprašanji, razrešiti želi stare zamere in obnoviti odnose z mamo ter bratom Maksom. Njeno razmerje s starejšim sodelavcem Mirom se krha in sprašuje se, ali je v razmerju ostajala zaradi ljubezni ali zato, ker se je bala spremembe? Roman občutljivo raziskuje razliko med udobjem, navado in resnično pripadnostjo. Srečanje z Urhom, njeno nekdanjo ljubeznijo, obudi spomine in ji postopoma daje moči za novo življenje. Knjiga je še posebej zanimiva zaradi tega, ker avtor zgodbo prikazuje skozi oči ženske protagonistke in lahko rečemo, da je delo izvirno, duhovito in iskrivo.

Devetinosedesetletni Bo je bil nekoč gospodar svojega življenja, zdaj pa nič več, njegovo telo ga ne uboga povsem.  Ženo Fredriko so pred nekaj leti odpeljali v dom za ostarele zaradi napredujoče demence. V kozarcu hrani njeno ruto, ki ima še vedno vonj po njej in ga vrača v čase, ko je življenje imelo drugačen smisel. Sin Hans prihaja redno in skrbi za zaloge hrane ter drva. Oskrbovalci prihajajo štirikrat dnevno, najraje ima Ingrid in Johanno, včasih ga kljub vsemu nasmejita ter imata radi njegovega ljubljenega psa Sixtena, ki mu pomeni vse. Bo je jezen na sina, ker mu hoče odvzeti Sixtena, sanjari, da ga bi izbrisal iz oporoke. Bo veliko spi in se v svojih sanjarijah vrača v otroštvo in podoživlja zapleten odnos s svojim »starim«.  Včasih se po telefonu slišita z edinim prijateljem Turejem, ki je prav tako ostarel in bolehen.

Avtorica lepo oriše odnos med Bojem in njegovim sinom Hansom, jezo in otopelost na eni strani ter skrb na drugi strani. Besedilo je v glavnem pisano z Bojeve perspektive, občasno ga dopolnjujejo zapiski oskrbovancev na domu.

Švedska pisateljica Lisa Ridzen je idejo za prvenec dobila med brskanjem po očetovi hiši, kjer je našla zapiske dedkovih oskrbovalcev, ki so mu v zadnjem letu življenja vsak dan pomagali. Zgodba, prepletena s čustvi še dolgo odzvanja v mislih, obenem pa oriše čas v katerem živimo.

Tudi tokrat nam Claire Keegan ponudi tri izjemne zgodbe o odnosih med ženskami in moškimi. Avtorica mojstrsko opiše na prvi pogled povsem običajna življenja, ki se spremenijo v pretresljive zgodbe posameznikov.

V prvi zgodbi V zadnjem trenutku spremljamo pisarniškega delavca Cathala, njegov odnos do ženske s katero se zaroči, zaradi nje se ni pripravljen odreči vsakodnevni rutini in svojim navadam. V zgodbi Počasna in boleča smrt se mladenka umakne na otok Achill v hišo Heiricha Bὂlla, ki služi kot umetniška rezidenca za pisanje in ustvarjanje. Že prvi dan jo zmoti vsiljiv neznanec, izkaže se, da je to profesor nemške književnosti, vendar ne najdeta skupnega jezika, med njima je čutitti celo napetost. Antarktika je tretja zgodba, s katero je avtorica požela slavo in prejela številne nagrade. Poročena ženska tik pred prazniki zapusti mesto, ker želi izkusiti, kako je spati z drugim moškim. Neznanec, ki ga sreča v baru je sicer sprva zelo pozoren do nje, toda po začetni vznesenosti postane razmerje posesivno in nevarno.

Claire Keegan slovi po enostavnem slogu pisanja, opisuje navadne ljudi, ki so vpeti v vsakdanje življenje.